Ljulje Grivec Beriša

Lahko za začetek poveš nekaj o sebi in svoji poti do vloge koordinatorke za romska vprašanja ?

Izviram iz romske družine s koreninami na Kosovu, od koder so se moji starši leta 1978 preselili v Maribor zaradi zaposlitve. Maribor je danes dom največji romski skupnosti v Sloveniji, kjer mnogi, vključno z menoj, pripadamo islamski veroizpovedi. Tukaj sem odraščala, obiskovala vrtec, osnovno in srednjo šolo, višjo strokovno šolo, fakulteto ter magistrski študij.

Takoj po opravljeni diplomi, leta 2006, sem se zaposlila na Centru za socialno delo Maribor, kjer sem se nenehno strokovno razvijala. Leta 2014 je CSD prepoznal potrebo po večji podpori Romom in uvedel edino delovno mesto koordinatorice za romska vprašanja v Sloveniji, ki ga opravljam že deset let.

V vseh teh letih sem se nenehno izobraževala in nadgrajevala svoje znanje. Opravila sem usposabljanje za strokovnega sodelavca na Socialni zbornici Slovenije ter se vpisala na fakulteto, kjer sem pridobila strokovni naslov diplomantka  menedžmenta v sociali. Letos sem se odločila nadaljevati študij na magistrski ravni, saj verjamem, da lahko le z znanjem še bolj prispevam k vključevanju romske skupnosti in izboljšanju njihovega položaja.

Kaj te je spodbudilo, da si se odločila za delo na področju socialne pomoči in podpore Romom?

Že kot otrok sem si želela delati z ljudmi in jim pomagati, da ne bi doživljali krivic, kot sem jih sama. Čeprav nisem mogla izbrati prvotne želene poti izobraževanja, sem našla način, kako slediti svojemu cilju – delati na področju socialnega dela. Prepoznala sem, da je pomoč Romom izjemno pomembna, saj se soočajo s številnimi izzivi, kot so deložacije, pomanjkanje izobrazbe in diskriminacija. Moja vloga mi omogoča, da pomagam posameznikom in družinam pri integraciji v družbo, izobraževanju in dostopu do različnih oblik pomoči.

Katere so bile največje prelomnice na tvoji poti? Je bil kakšen trenutek, ko si morala res vztrajati, da si prišla do cilja?

Ena največjih prelomnic je bil neuspešen vpis v željeno srednjo šolo, vendar sem našla alternativno pot do izobrazbe in poklica, ki me izpolnjuje. Druga pomembna prelomnica je bila pridobitev zaposlitve na CSD Maribor, kjer sem se morala dokazati kot predana in sposobna sodelavka. Veliko truda sem vložila v pridobitev strokovnega naziva in izobraževanje, da sem lahko napredovala. Kot edina koordinatorica za romska vprašanja sem morala večkrat dokazovati pomen svoje vloge in se boriti proti predsodkom.

Si pri svojem delu kdaj naletela na predsodke – bodisi zaradi tega, da si ženska, bodisi zaradi tega, da si Rominja? Kako se soočaš s tem?

Seveda, predsodki so prisotni tako znotraj kot zunaj romske skupnosti. Pogosto so Rominje omejene na tradicionalno vlogo gospodinje in matere, kar otežuje njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Tudi v širši družbi obstajajo stereotipi o Romih, ki otežujejo njihovo vključevanje v delovno okolje in družbo. Sama sem predsodke premagala s trdim delom, izobraževanjem in vztrajnostjo. S svojim delom dokazujem, da so Romi sposobni in da si zaslužijo enake priložnosti.

Kako vidiš vlogo žensk v romski skupnosti in kakšne spremembe opažaš glede tega?

Romske ženske so se skozi zgodovino pogosto soočale z omejenimi možnostmi za izobraževanje in zaposlovanje, a danes se stvari spreminjajo na bolje. Vedno več Rominj v Mariboru uspešno zaključuje osnovno in srednjo šolo, nekatere pa se podajajo tudi na študijsko pot. Ob tem se vse bolj vključujejo v družbo in trg dela. Opažam tudi, da se romske ženske, ki so že tretja generacija rojene v Mariboru, pogosto zaposlujejo ter živijo v mešanih zakonih. Veseli me, da postajajo bolj ozaveščene o svojih pravicah, bolj samozavestne in samostojne ter z velikim zagonom sodelujejo v različnih projektih in pobudah.

Kakšni so tvoji cilji pri delu v prihodnje? Kaj bi želela doseči?

Moj glavni cilj je nadaljnje ozaveščanje romske skupnosti v Mariboru o pomembnosti izobraževanja, vključevanja v družbo in zaposlovanja. Pomembno se mi zdi tudi razbijanje predsodkov o Romih v večinski družbi, saj bo to pripomoglo k boljši integraciji. 

Skoraj dve desetletji sem mladim Romom vzor skozi svoje delo na Centru za socialno delo. V vseh teh letih sem pogosto priča ganljivim trenutkom, ko starši v pogovoru s svojimi otroki rečejo: "Poglej jo, ona je ena izmed nas, pa poglej, kje dela. Zato moraš hoditi v šolo, da boš nekoč tak kot Beriša." Takšni trenutki mi dajo občutek izpolnjenosti, saj vem, da so starši prepoznali vrednost izobrazbe in jo prenašajo na svoje otroke. S tem sem se še bolj približala cilju, ki sem si ga vedno želela doseči.

Kaj bi sporočila mladim Romom in Rominjam, ki se sprašujejo, ali imajo v družbi enake možnosti za zaposlitev in napredovanje?

Mlade bi rada spodbudila, da verjamejo vase in v svoje sposobnosti. Čeprav se bodo na svoji poti srečevali s predsodki, je pomembno, da vztrajajo, saj jim bo izobrazba odprla vrata v boljšo prihodnost. Naj bodo pogumni, naj iščejo priložnosti in si upajo sanjati velike sanje.

Moj največji vzor je moja mama, saj je po 42-ih letih dela v podjetju Henkel (nekdaj Zlatorog) dočakala zaslužen pokoj. Po njenem zgledu se trudim, da bi tudi sama postala navdih mlajšim generacijam in jim pokazala, da se s trudom in vztrajnostjo lahko doseže prav vse.