Nataša Brajdič

INTERVJU Z NATAŠO BRAJDIČ, POLICISTKA ROMSKEGA RODU

1. Kaj te je navdihnilo, da si se odločila za kariero v policiji?

Za kariero policistke se nisem sama odločila, v te vode me je zapeljala usoda. Spominjam pa se, da sem že kot devetletna deklica z zanimanjem spremljala predstavitve poklicev v osnovni šoli. Najbolj mi je ostal v spominu poklic policista.

2. Si si že od nekdaj želela delati v tem poklicu, ali te je k temu privedla kakšna posebna izkušnja ali dogodek?

Moja želja v osnovni šoli je bila postati vzgojiteljica, ki bo pomagala romskim otrokom pri sporazumevanju. Sama sem se soočala s težavo nerazumevanja slovenskega jezika. Danes kot policistka imam tudi to odlično priložnost, da sem dnevno v stiku z otroki, najstniki in jim poskušam pokazati, da si življenje krojimo sami. Moje sporočilo otrokom in staršem je vedno naslednje: tam, kjer je želja, je pot, kjer je pot, je tudi cilj.

3. Kako se je tvoja pot v karieri sploh razvijala skozi leta?

Moja pot je pisana kot mavrica. Izkušnje sem si pridobivala tako doma kot v tujini. Moje potovanje me je naučilo, da se dobro z dobrim vrača in ne sodi, ne obsojaj, uči se. 

4. Kako bi opisala svoje izkušnje kot Rominja v policijskem poklicu? Si se soočala s posebnimi izzivi ali predsodki?

Svojo pot sem začela 2005–2006 kot predavateljica romskega jezika, kulture, komunikacije ter običajev na Policijski postaji v Krškem. Seveda mi je bil to izziv. V tistem obdobju so se takšna izobraževanja šele začenjala razvijati v našem lokalnem območju in širši Dolenjski. Predsodki so vedno prisotni pri vsakem izmed nas. Seveda sem se srečevala in se še vedno srečujem z drugačnimi pogledi glede tega, kako naj bi ženska živela. To pa se dogaja tako v romskem in tudi zunaj romskega sveta. Biti ženska s svojimi načeli in ne slediti vrednotam svoje skupnosti je težko v vsaki kulturi. Moj ščit in moja zaupnika sta bila starša, ki sta me podpirala na vseh mojih področjih.

5. Kako na tvoje delo gledajo v romski skupnosti? Čutiš podporo in sprejetost ali naletiš tudi na kakšne pomisleke?

S strani romske skupnosti sem imela vedno zelo močno podporo. Seveda pa sem tudi naletela na slab odziv, pomisleke. Romske ženske spreminjamo svet romske skupnosti, smo močan vzor, ki spreminja tok poti naše bogate ciganske kulture.

6. Kako pomembno se ti zdi, da so Romi zastopani v poklicih, kot je tvoj? Vidiš sebe kot vzornico za mlajše generacije?

Romi so in bodo prisotni na vseh nivojih tako na lokalnem kot državnem. Zelo pomembno je, da imamo, tako kot v Policiji, predstavnike romskega porekla v vseh ostalih poklicih, kot so učitelji, novinarji, medicinski bratje itd. Tu bi izpostavila, da je premalo poudarka s strani širše skupnosti, da ni pomembno poreklo, ampak kdo in kaj predstavljaš kot človek.

7. Kako vidiš svojo vlogo v prihodnosti? Imaš kakšne dolgoročne cilje ali projekte, na katerih želiš delati?

Veselim se prihodnosti. Pomemben pa je današnji dan.

8. Kaj bi želela sporočiti javnosti o Romih in njihovem potencialu ter prispevku k družbi?

Biti človek je najbolj pomembna stvar v življenju. Svet spreminjamo tako, da začnemo pri sebi.  Naš svet je kot mavrica in s spoštovanjem pride do izraza vsaka barva, ki jo nosimo na sebi.

9. Kaj bi želela sporočiti Romom?

Nimam sporočila za Rome. Imam sporočilo za današnji dan sebi. Poklonila bom nasmeh vsakemu človeku, ki ga bom danes srečala, ponudila roko in pomagala vsakemu, ki bo potreboval mojo pomoč.